Izbrisani

Knjigo Zgodbe izbrisanih prebivalcev, ki sta jo uredili Uršula Lipovec Čebron in Jelka Zorn, sestavlja 27 zgodb izbrisanih posameznikov in posameznic. Svoje zgodbe so izbrisani napisali skupaj s študentkami in študenti Fakultete za socialno delo in Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Gre za zgodbe o pogumu, inovativnosti, strategijah preživetja in upanju, ki razkrivajo nove ali manj znane vidike izbrisa in njegovih posledic.

Knjiga Izbrisani: priče izbrisanih stanovnika, koju su uredile Uršula Lipovecv Čeborn i Jelka Zorn, sastoji se od 27 priča izbrisanih osoba. Svoje priče su napisali zajedno sa studentima Fakulta za socijalni rad i Odjela za etnologiju i kulturnu antropologiju Filozofskog fakulteta u Ljubljaniu. Radi se o pričama o hrabrosti, inovativnosti, strategijama preživljavanja i nade, koje otkrivaju nove i manje poznate poglede "brisanja" i  posledica toga "brisanja".

Knjiga Izbrisani govori o događ‘ajima iz naše nedavne prošlosti, kada su se nakon raspada Jugoslavije formirale nove nacionalne države i kada su, zbog eskalacije nacionalizama, mnogi pripadnici manjinskih grupa došli pod udar raznih oblika diskriminacije. Jedan od sofisticiranih načina bilo je birokratsko "brisanje" iz evidencije stanovnika koje je, što se tiče Slovenije, svoj epilog dobilo na Sudu za ljudska prava u Strassbourgu. Veliki boj ljudi imaju slična iskustva, a kuriozitet ove knjige-zbirke pripovijesti (te znanstvene analize koja ih prati) je da u njoj akteri pričaju sami vlastitu povijest. Tako povijest prestaje biti ekskluzivni prostor stručnjaka (historičara prije svega) i oficijelne interpretacije. Knjiga je jedan minuciozan uvid u našu stvarnost, fluidnu i neprozirnu istovremeno - događ‘aji izmiču spoznaji, smjenjuju jedan drugoga, a u isto vrijeme čvrste strukture vladanja ne dozvoljavaju uvide u procese, nastojeći biti njihovim jedinim javnim tumačima. U takvoj situaciji znanstveni uvid u nađu kafkijansku realnost pokazao se nužnim i jedino učinkovitim.  Knjigu su uredile Uršula Lipovec Čebron i Jelka Zorn, objavljena je 2011. u nakladi Sanje iz Ljubljane. Njima zahvaljujemo na iskrenoj i kolegijalnoj suradnji za njeno objavljivanje na hrvatskom jeziku. Najzad, zbog šutnje i nespremnosti na priznanje krivice počinitelja nasilja nad tisuć‡ama nevinih žrtava, te stoga nepravde koja i dalje traje, knjiga je prije svega posvećena žrtvama birokratske, ratne i ine bešćutnosti. Tu posvetu je napisala jedna od nas: „Za žrtve Vukovara. Za žrtve Oluje i Bljeska. Za žrtve Jasenovca. Za žrtve Srebrenice. Za žrtve Kragujevca. Zažrtve Sarajeva. Za žrtve i Sremske i Kosovske Mitrovice. Za žrtve AuĹĄvica. Za žrtve Palestine. Za žrtve Belfasta. Za žrtve Sremskog fronta. Za žrtve Sutjeske i Neretve. Za žrtve Perl Harbora. Za žrtve Hirošime i Nagasakija. Za žrtve Iraka i Irana. Za žrtve Sudana i Somalije. Za žrtve Ruande. Za žrtve u Japanu. Za žrtve na Filipinima. Za žrtve Aboridžinske. Za žrtve Crnačke. Za Gandija. Za Martin Luter Kinga. Za Rozu Luxemburg. Za žrtve križarskih ratova. Za žrtve inkvizicije. Za žrtve različitih - izama. Za žrtve različitih mržnji. Za Luku Ritza. Za žrtve svih oblika nasilja. Za žrtve PTSPa. Za žrtve diktaturskih druĹĄtava/ sistema/organizacija... Za žrtve Majke Prirode. Za žrtve jadnih i nevinih životinja. Za dragu Anu Frank...

Odlomci: Kako sem lahko neznana oseba, jaz sem živ človek! »Ne, vi ste izbrisani, ni vas v računalniku, ni več evidence,« mi je rekla.
Rale

Želimo, da preživete izkušnje niso bile zaman, torej da smo se kot družba sposobni naučiti, kaj lahko povzročita širjenje sovraštva in pomanjkanje možnosti za kritično samorefleksijo in upor.Želimo, da storjene krivice ne bodo zapadle v pozabo. Ob tem zahtevamo ugotavljanje odgovornosti za izbris in temu ustrezne postopke sodnih organov. Predvsem pa pozivamo vse bralce in bralke, da po svetu hodite odprtih oči, premišljujete o učinkih svojih dejanj in se odločno uprete vsakršnim praksam izključevanja.
Jelka Zorn in Uršula Lipovec Čebron v uvodni besedi

Sem tu, pa vendar me ni (odlomek)

Nekega dne sem želela obiskati prijateljico v Ljubljani in me, nič hudega slutečo, na ulici ustavita policaja:
»Gospa, dokumente!« Dokumente? Kako, če so mi jih vzeli. Dokumente? Le kaj naj jima rečem?
»Ma, nisem jih vzela sabo. Grem samo k prijateljici na obisk. Joj, res sem pozabila.«
»Gospa, z nama na postajo!« Oblije me vročina, gledam v hladne oči policaja v upanju, da me bo vseeno pustil. Misli mi švigajo skozi glavo in kar naenkrat se znajdem na postaji.
»Kako ste prišli čez mejo? No? Kdo vas je pripeljal?«
»Človek božji, nobeden me ni pripeljal. Jaz sem tukaj zaposlena. Tudi sestro imam tu, živi na Župančičevi ulici.«
»Koliko ste plačali?!?« me prekine.
»Prosim, preverite sestro.« Nič. Zapor.
Po neprespani noči v zaporu se znajdem pred sodnikom. Vse je šlo tako hitro mimo, da nisem vedela, kaj se pravzaprav dogaja. V žepu sem skrivala pet tisoč tolarjev, ki so se mi zdeli kot luč v temi. Kot se je izkazalo, to ni bilo dovolj. Vzeli so polovico, meni pa dali prenočišče v zaporu, v tistem domu za odstranjevanje tujcev. Tam so mi vzeli obleke in jih dali prat. Lahko bi rekla, da so podobno storili z mano. No, saj nikoli ne veš, kdaj je človek bolan. Ko so me pregledali in razkužili, so me napotili v sobo.

 
"Živel sem, a hkrati nisem več obstajal. Svojo živost sem dokazoval nadaljnjih enajst let."